ZELENI SVET

Zaradi ljubezni do zvezd ji je uspelo spremeniti javno razsvetljavo

Natisni9
Naše telo se je skozi evolucijo navadilo, da je ponoči tema in da je modra svetloba znak za dan. Z ulično razsvetljavo, uporabo zaslonov v nočnem času in z lučmi doma nevede vplivamo na številne procese v našem telesu, saj se nam poruši naravni ritem. Na ta globalni problem že vrsto let opozarja tudi ameriška aktivistka Audrey Fischer. Z argumenti ji je uspelo prepričati oblasti v domačem Chicagu, da so spremenile načrte za javno razsvetljavo. Pravi, da ne bo odnehala, dokler ne bodo povsod po svetu ponoči videli zvezd.

Aktivistka na področju svetlobnega onesnaževanja Audrey Fischer se je nedavno mudila v Sloveniji.
Aktivistka na področju svetlobnega onesnaževanja Audrey Fischer se je nedavno mudila v Sloveniji.FOTO: Andrej Mohar

Zvezdica na verižici okoli vratu pri Audrey Fischer ni zgolj brezpomenski modni dodatek. Že ko z njo spregovorimo nekaj besed, nam je jasno, da gre za nekoga, ki je resnično zaljubljen v zvezde in nočno nebo. A tega v njenem domačem kraju – Chicagu – že več desetletij ni mogoče videti, saj je to eno svetlobno najbolj onesnaženih mest na svetu. Zato se je pred leti odločila, da bo mestne oblasti pozvala, naj zmanjšajo svetlobno onesnaževanje, noči povrnejo temo in tako otrokom in vsem ljudem omogočijo opazovanje zvezd. Da bi lahko svojo zahtevo podprla z argumenti, je začela neumorno črpati vse informacije o svetlobnem onesnaževanju. Prebrala je na stotine člankov, raziskav in knjig na to temo, se udeležila konferenc in govorila z vodilnimi raziskovalci na tem področju. Ugotovila je, da so svetle luči (modrega spektra) ponoči ne le moteče, ampak imajo škodljive posledice za ljudi, živali in rastline. 

Med 31. marcem in 7. aprilom poteka mednarodni teden temnega neba, v katerem astronomi in drugi ljubitelji nočnega neba opozarjajo na svetlobno onesnaževanje.

Z ameriško aktivistko, ki pravi, da je zvezdno nebo njena obsesija, smo se pogovarjali v Vili Planinki na Jezerskem – v kraju, kjer ob 23. uri ugasnejo ulično razsvetljavo in se ob jasnem vremenu nad območjem razprostira čudovit pogled na zvezdno nebo. 

Kako se je pri vas začela ta 'obsesija' s svetlobnim onesnaževanjem, kot ji pravite?

Na začetku sem mislila, da je zelo pomembno, da lahko otroci vidijo zvezde. Tako preprosto je bilo. Kot otrok, ki je odraščal v Chicagu, ki je eno najbolj svetlobno onesnaženih mest na svetu, v resnici nikoli nisem videla zvezd. Vendar mi je mama pogosto pripovedovala zgodbe o zvezdnih utrinkih, saj je odraščala na podeželju, ob reki Mississippi. Jaz sem odraščala ob Disneyjevih risankah, ki so se začele z Zvončico in njeno čarobno paličico. Kamor je usmerila svojo paličico, tam so se pokazale zvezde. Ko sem mamo prosila, naj mi znova pripoveduje o zvezdnih utrinkih, ni vedela, da se je v mojih mislih mama po hribih spuščala v saneh, pred njo pa je morala biti Zvončica, ki je prižigala te zvezde. Torej, čeprav nikoli nisem videla zvezdnega neba, sem ga poznala iz maminega pripovedovanja. Zdaj imamo v ZDA prvo generacijo, kjer niso niti otroci niti njihovi starši videli zvezdnega neba. Raziskava Nacionalnega parka (National Park Service) ocenjuje, da do leta 2025 kar 90 odstotkov ljudi, ki živi na kopenskem delu ZDA, ne bo videlo zvezd niti enkrat v življenju. To je tako žalostno, ker je svetlobno onesnaževanje povsem nepotrebno. To je onesnaževanje, na katerega lahko vplivamo. Na začetku mi je bil ta razlog dovolj. 

Pa je res tako malo ljudi v ZDA videlo zvezde?

Zdaj imamo v ZDA prvo generacijo, kjer niso niti otroci niti njihovi starši videli zvezdnega neba. Raziskava Nacionalnega parka (National Park Service) ocenjuje, da do leta 2025 kar 90 odstotkov ljudi, ki živi na kopenskem delu ZDA, ne bo videlo zvezd niti enkrat v svojem življenju.

Nekoč sem se udeležila velikega festivala v Chicagu, na katerem sem imela svojo stojnico. S seboj sem imela eno fotografijo nočnega neba z Rimsko cesto, in ko so k meni prihajali otroci s starši, sem jih prosila, naj opišejo fotografijo. Niti eden od 400 otrok mi ni znal povedati, da so to zvezde, in samo dva od staršev. Nato sem jim povedala, da je to slika zvezd. "Oh, potegnila si nas za nos. Mislili smo, da je fotografija, v resnici pa gre za izmišljeno sliko," so odgovorili. Pa sem jim dejala, da je tako dejansko videti naravno nebo. Celo starši so bili presenečeni. Nato pa sem vsem otrokom postavila isto vprašanje: "Zakaj po vašem mnenju ne morete videti zvezd z vašega dvorišča?" Večina je skomignila z rameni, da ne vedo. Toda vsaj sto otrok me je vprašalo: "So naše zvezde umrle?" Starši so me pogledali v pričakovanju odgovora, saj tudi sami niso vedeli. Odgovorila sem jim: "Tam so, prav zdaj svetijo. Čez dan jih ne vidimo, ker sonce tako močno sveti, ponoči pa jih zasenčijo te ulične svetilke, ki so tukaj v parku. Poglejte jih: nekatere svetijo navzdol, nekatere mečejo svetlobo na stran, nekatere pa navzgor, proti nebu. Uporabljamo toliko svetilk, ki tako močno svetijo in niso prav usmerjene, da uničijo pogled na zvezde." Otroci so čudoviti, saj so takoj vprašali pravo vprašanje: "Lahko popravimo svetilke?" Odgovorila sem, da lahko. To je bilo leta 2009 in takrat se je mednarodna organizacija Temno nebo pripravljala na prvi sestanek o svetlobnem onesnaževanju pred ameriškim senatom. Otrokom sem dejala, da lahko naredijo risbico ali napišejo sporočilo in da bomo to odnesli senatorjem. Otroci so bili navdušeni: "Obama bo videl mojo sliko?" Takrat je bil senator in sem se spraševala, kako osemletni otroci vedo, kdo je njihov senator. Ti otroci so me navdihnili, ker se jih je dotaknilo in so želeli nekaj ukreniti glede te težave. Takrat sem se odločila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da zagotovim, da bodo prihodnje generacije videle zvezde. 

Se spomnite, kdaj ste sami prvič videli zvezdnato nebo? Kakšni občutki so vas prevzeli?

Ko sem prvič videla Rimsko cesto, sem bila že odrasla. Bila sem na vulkanu Mauna Kea na največjem havajskem otoku. Bilo je toliko zvezd, da so se zlile skupaj in je bilo nebo skoraj sivo, sivo-belo. Skoraj nemogoče je bilo ločiti eno zvezdo od druge. Presunljivo je bilo. Neverjetno in zelo poživljajoče. 

Kako se je nato začel vaš boj?

Začela sem preučevati raziskave, se pogovarjati z raziskovalci, se udeležila konferenc o vplivu modre svetlobe na motnje cirkadianega ritma in se pogovarjala z ekologi, ki spremljajo biologijo ekosistemov. Vse te raziskave so vodile k eni skupni ugotovitvi: da je modra svetloba čez dan čudovita in potrebna, modra svetloba ponoči pa je lahko zelo škodljiva, nevarna. Zato sem se obrnila na določene ljudi, ki jih poznam in spoštujem njihovo delo in ki živijo v različnih krajih po vsem svetu, saj gre za globalen problem. To ni težava ene države, temveč težava vseh. In ne vpliva samo na eno generacijo, ampak na vse. Med drugim sem se pogovarjala s strokovnjakom, ki je član komisije pri mednarodni astronomski zvezi. Njegova naloga je, da ohranja nebo okoli astronomskih observatorijev in potencialnih lokacij za observatorije. Zelo dobro pozna problematiko svetlobnega onesnaževanja. Vprašala sem ga, kaj je treba s tehničnega vidika narediti, da lahko nad Chicagom znova vidimo zvezdno nebo. Kajti številne raziskave so pokazale, da če je svetlobno onesnaženje tako močno, da izniči vidljivost zvezd na nebu, je tudi dovolj močno, da zavira nastanek hormona melatonina. Vemo pa, da je pomanjkanje melatonina povezano s številnimi boleznimi in celo z okrevanjem po bolezni.

Torej ste iz otroške želje, da bi videli zvezde na nebu, nepričakovano izvedeli še za te druge vidike – kako svetlobno onesnaževanje vpliva na ljudi in živali ...

Audrey Fischer
Audrey FischerFOTO: Andrej Mohar

Tako je. Kar so raziskave pokazale, na tisoče raziskav in člankov vsako leto, je, da neprimerna svetloba ponoči – še posebej modrega spektra, ki je najslabša – škodi človeškemu zdravju, okolju in ekosistemom. Kar zadeva zdravje ljudi, so raziskave pokazale, da povečuje tveganje za raka na prsih, prostati, črevesju, trebušni slinavki, nekaterih limfomov, sladkorno bolezen tipa dva, bolezni srca in druge bolezni ... Poleg tega vpliva na motnje razpoloženja in spomina. Povezavo so najprej odkrili med raziskavo raka na prsih, kjer so to zelo intenzivno preiskovali. Zanimivo je, kako so posumili, da bi lahko bilo to povezano. Eden od raziskovalcev Richard Stevens je skušal zaspati v svoji postelji in se je spraševal, zakaj je pojavnost raka na prsih tako visoka ... Premleval je vse vzroke, ki so jih izločili, in se spraševal, kaj bi bil lahko razlog. Ko je razmišljal o tem, mu je na posteljo svetil snop svetlobe iz ulične svetilke. Takrat se mu je posvetilo: "Bi lahko bila vzrok svetloba? Vendar, kako?" Naslednje jutro je to ugotovitev delil s svojimi kolegi. Ti so mu dejali: "Ravnokar si diplomiral, pred seboj imaš še vso kariero, izbij si to zamisel iz glave. Lahko bi ti uničila kariero, če ljudem začneš govoriti, da svetloba povzroča raka." Ker so mu vsi govorili podobno, se s tem 20 let ni resneje ukvarjal. Nato pa je prišla na dan obsežna raziskava o medicinskih sestrah, ki je pokazala, da so imele tiste, ki so delale v nočnih izmenah, večjo pojavnost raka na dojkah. Tako so postopoma določili skupni imenovalec: da je možni krivec svetloba, ki so ji izpostavljene ponoči. Ko je en raziskovalec ugotovil, da lahko modra svetloba povzroča raka na prsih, so se raziskovalci, ki so preučevali druge vrste raka, začeli spraševati isto. Prišli so do podobnih zaključkov. Zdaj pa imamo poplavo teh raziskav o motnjah cirkadianega ritma zaradi modre svetlobe ponoči. Zdaj že dobro poznamo mehanizme, vemo, zakaj se to zgodi, kako to modro svetlobo zaznavamo ...

Življenje se je razvilo na planetu, ki se vrti. Ker se vrti, imamo dan in noč. To je tako preprosto. Organizmi so se razvili s tem vedenjem in pričakovanjem, da imamo dan in noč. Kako so določili dan? Povezali so ga z modro svetlobo. Ta je pomenila dan, pomanjkanje modre svetlobe pa noč. V naših očeh so nad mrežnico živčne celice, in tri od 100 teh celic imajo za nalogo, da iščejo modro svetlobo. Ko zaznajo modro svetlobo, pošljejo signal suprakiazmatičnemu jedru, možganskemu centru za uravnavanje ritma budnosti. Ta nato v sekundi in pol ustavi proizvodnjo melatonina. Raziskovalci so torej odkrili, kako se to zgodi, vemo, da na telesu nimamo drugih receptorjev za modro svetlobo ... Vso to znanje lahko uporabimo, da pomagamo ljudem čez noč. 

Kaj ste s svojim bojem dosegli v domačem kraju?

Živim v Chicagu, ki je eno najbolj svetlobno onesnaženih mest na svetu. O tem sem dolga leta opozarjala naše župane, vse naše odločevalce, ki so odgovorni za ulično razsvetljavo. Ko sem se posvetovala z nekim strokovnjakom, kaj je treba narediti, da znova omogočimo zvezdno nebo na mestom, mi je dejal, da se to ne bo zgodilo. Rekla sem, naj mi ne govori, da se to ne bo zgodilo, ampak naj mi pove, kaj moramo narediti, da se. Odgovoril je, da moramo najprej zamenjati vse ulične svetilke v mestu in da v to mestne oblasti ne bodo privolile. Ulične svetilke pomenijo 80 odstotkov težave. Če se lahko znebite teh svetilk in jih zamenjate s takšnimi, ki svetijo navzdol in ne svetijo premočno ter so ustreznega barvnega spektra, boste absolutno izboljšali vidljivost zvezdnega neba.

V Chicagu so nameravali namestiti nove led svetilke z barvno temperaturo okoli 4000 kelvinov. Pomislila sem: To se ne sme zgoditi. Tako smo začeli zbirati podpise za peticijo, se udeležili vseh javnih predstavitev, mestnim oblastem posredovali vse informacije – na stotine dokumentov. In končno so privolile, da zmanjšajo barvno temperaturo svetilk na 3000 kelvinov in da bodo zmanjšale prodiranje svetlobe v stanovanja. To je bil velik korak naprej. Toda ko sem si ogledala testne lokacije, sem poklicala občinski oddelek za promet. Vodja oddelka je takoj sprejel moj klic, saj je mislil, da bom pohvalila njihovo delo. Jaz pa sem dejala: "Kaj se je zgodilo? Mislila sem, da boste namestili 3000 kelvinov, te svetilke pa so premočne in preveč bleščeče, v nekaterih ulicah pa svetijo neposredno v stanovanja." On je rekel: "Mislil sem, da boste zaplesali od veselja." Dejala sem, da bi lahko uporabili svetilke z 2700 kelvini. Spomnila sem ga na raziskavo, ki je pokazala, da je proizvodnja melatonina pri 2700 kelvinih veliko boljša v primerjavi s 3000 kelvini. Dejal je: "Saj veste, da ljudje ne bodo opazili razlike, ali gre za svetilko s 3000 ali 2700 kelvini." Odgovorila sem: "Potem pa to naredite, saj ne bodo opazili razlike. Vendar vi veste, da je razlika." Pa je dejal: "Ne. Zato ker boste nato zahtevali svetilke z rumenim fosforjem s 1800 kelvini (PC amber)." Odvrnila sem: "Lagala bi, če bi zanikala. Ampak saj veste, da je to najboljše za naše prebivalce." A je odgovoril, da ljudje želijo bolj svetleče luči, ker mislijo, da so tako varnejši.

Po tem sem dobila številne pohvale, češ da mi je uspelo v mestu zamenjati luči. Vendar je zame to neuspeh, saj to ni dovolj. Luči s 3000 kelvini so boljše od 4000 kelvinov, vendar še vedno niso dovolj dobre. Z denarjem davkoplačevalcev nameščajo svetilke, ki škodijo prebivalcem, tudi tistim še nerojenim, da ne omenjam njihovega vpliva na ekosisteme in okolje. 

So že zamenjali vse svetilke?

Ta proces še poteka. V štirih letih naj bi zamenjali 265.000 uličnih svetilk, ravno pred kratkim je župan na novinarski konferenci sporočil, da so 3000 kelvinov namestili že v 100.000 svetilkah. Dobra novica je, da so mi potrdili, da bodo preizkusili tudi z 2200 kelvini. Dobro je tudi to, da bodo te nove svetilke lahko nadzorovali. Vsaka soseska bo lahko imela svoj sistem razsvetljave, saj bodo lahko luči zasenčili glede na želje in potrebe prebivalcev. 

Torej je to vendarle vaša majhna zmaga.

4000 kelvinov bi bila absolutna katastrofa in sramota. Še posebej sem zadovoljna, ker pred leti niso toliko vedeli o nevarnostih svetlobe modrega spektra na zdravje in okolje, zdaj pa vedo. 

Se nevarnosti in škodljivosti modre svetlobe ponoči zavedajo tudi prebivalci Chicaga?

Vse bolj se tega zavedajo, vendar še vedno ne dovolj. Po eni strani je zelo težko širiti te informacije. Denimo televizije nočejo ljudi spodbujati k temu, da ugasnejo televizijske sprejemnike eno ali dve uri pred spanjem. Vendar moram priznati, da tudi mediji vse bolj opozarjajo na to. Med glavnimi novicami, o kateri so vsi poročali, je bila raziskava, da lahko ulična svetilka, ki sveti v bolniško sobo bolnika z rakom, izniči učinke kemoterapije z zdravilom tamoksifen. To je izjemno odkritje, žal se je zelo hitro nehalo govoriti o tem. 

Z možem vzgajate tudi čebele, med drugim imate kranjsko čebelo. Ste morda tudi pri čebelah opazili učinke modre svetlobe ponoči?

Kar sva opazila pri svojih čebelah in tudi drugi čebelarji, je, da če so čebelnjaki pod lučmi z modro svetlobo, to poruši njihov ritem. Niso tako odporne, ampak so bolj dojemljive za različne bolezni. Če so v bolj temnem, naravnem okolju, so bolj zdrave in močnejše, proizvedejo več medu ... Seveda tudi zatemnjena rumena in rdeča svetloba vplivata na cirkadiani ritem, vendar je njun vpliv najmanjši od vsega barvnega spektra luči. Če ponoči že morate imeti luč, je najboljša izbira zatemnjena rumena ali rdeča. 

Audrey z možem Gregom nad Jezerskim.
Audrey z možem Gregom nad Jezerskim.FOTO: Andrej Mohar

Modra svetloba vpliva tudi na rastline. Tako da dobijo napačne signale, kdaj naj vzbrstijo. Pri drevesih se to vidi tako, da predolgo obdržijo liste ter so tako slabše pripravljena na zimo. Pri soji so ugotovili, da je vsebnost vitaminov pri pridelku, ki je bil izpostavljen modri svetlobi, manjša. 

Ugotovili so tudi, da če je ženska v tretjem trimesečju nosečnosti, ki je izpostavljena neprimernim virom svetlobe ponoči – govorim o modri svetlobi – ima to lahko posledice na njenega še nerojenega otroka. Takšen otrok ima lahko motnje cirkadianega ritma, kar pa lahko vpliva na njegovo ali njeno zdravje. Pri astronavtih na Mednarodni vesoljski postaji so ugotovili, da lahko motnje cirkadianega ritma vplivajo na duševno zdravje in celo na varnost astronavtov. Zato zdaj nameravajo na vesoljski postaji ugašati svetilke. Če torej te informacije uporabljamo za to, da skrbimo za varnost astronavtov, zakaj jih ne uporabimo za splošno varnost vseh?

Zakaj mislite, da jih ne?

Če sem lahko odkrita, menim, da zaradi pritiskov industrije na področju razsvetljave. Tehnologija se namreč z LED-tehnologijo zelo hitro spreminja. Na začetku niso mogli proizvesti dovolj učinkovitih in cenovno dostopnih LED-uličnih svetilk, razen če je bila zelo svetla, modra svetloba. Vedeli so, da če ne morejo narediti dovolj poceni luči, ki bi prepričala, da se izplača preklopiti na LED-svetila, jih ne bodo prodali. Ko so jih uspeli razviti in prepričati ljudi, da so preskočili z rumenih na bela LED-svetila, so prodali na milijone teh svetil. In kako naj zdaj gredo nazaj in rečejo: motili smo se. Vendar se zdaj pojavljajo nova podjetja, ki ponujajo zelo učinkovite LED-svetilke z 2200 kelvini. 

Pogosto ljudje menijo, da prav močne ulične svetilke pomenijo več varnosti. Kaj kažejo raziskave?

To ne drži. Če so svetilke zelo svetle in bleščeče, to lahko celo zmanjša našo vidljivost. Ni dobrega razloga za svetlejše luči, razen tega, da imajo ljudje psihološki občutek, da so varnejši. V Chicagu so naredili raziskavo, ki je pokazala, da se je na ulicah, kjer so povečali ulično razsvetljavo, stopnja kriminalitete še povišala, ni se zmanjšala. Obstajajo še druge podobne raziskave. 

Tudi zatemnjena rumena in rdeča svetloba vplivata na cirkadiani ritem, vendar je njun vpliv najmanjši od vsega barvnega spektra luči. Če ponoči že morate imeti luč, je najboljša izbira zatemnjena rumena ali rdeča. 

Pomislite samo, kako izbirate namizno svetilko. Naloga namizne svetilke je, da razsvetli delovno površino – mizo, ne pa sten in vsekakor ne stropa. Še posebej ne želite, da vam sije v oči. Če izberete premočno svetilko, se vam bo svetloba odbijala od papirja in vas bo to motilo. To je dobra primerjava z ulično svetilko. Tudi ulična svetilka mora osvetljevati zgolj ulico. Vendar imajo nekateri ljudje to idejo v glavi, da ko pogledajo po ulici, in če so oči usmerijo na vrh svetilk in vidijo svetleče luči do konca ulice, si mislijo, da je ta dobro osvetljena. V resnici to ne drži. V dobro osvetljeni ulici nikoli ne opazite svetlobe pri viru, temveč na ulici. Želite, da so ulice dobro osvetljene, ne pa odvračanja pogleda na vrh svetilk. Opravili so teste in raziskave, ki so potrdili, da bleščeče svetilke poslabšajo varnost, še posebej pri pešcih in voznikih.

Pri uličnih svetilkah ste dosegli napredek. Kaj pa pri velikih osvetljenih reklamnih panojih? 

Reklamni panoji so težava. Poskušala sem jih prepričati, naj v mestu prepovejo predvsem elektronske panoje. Priskrbela sem jim tudi veliko dokumentacije o tem. Seveda je to težava, vendar imamo 265.000 uličnih svetilk, če prištejemo še vse dekorativne svetilke, se število skoraj podvoji. Če lahko najprej spravimo v red te svetilke, bomo že pomembno prispevali k večji vidljivosti zvezd. To je osnova. Če lahko z enim samim podpisom uredimo ulično razsvetljavo, glavnino svetlobnega onesnaževanja,  je lahko to za vzor drugim. 

Kot članica mednarodne zveze Temno nebo ste aktivni pri različnih mednarodnih pobudah na področju temnega neba in zvezd. Zakaj so takšne pobude pomembne?

Ustanovila sem program Ena zvezda naenkrat, v okviru katerega si prizadevamo za  ustanovitev parkov za opazovanje zvezd. Poleg tega imamo na ravni zvezne države zvezdni teden. V okviru mednarodne organizacije Temno nebo pa se prav ta teden začenja teden temnega neba. Pobudnik je bil srednješolec, ki si je to zamislil za šolski projekt. Obstaja tudi mednarodni projekt Planet ponoči (Globe at night), ki vabi vse ljudi okoli sveta, da sodelujejo pri njem. Ljudje enostavno ponoči pogledajo v nebo, poiščejo določeno ozvezdje, preštejejo koliko zvezd vidijo in to označijo na njihovi spletni strani. Zdaj so ustvarili še aplikacijo, s katero lahko avtomatično pošljejo posnetek neba v bazo. S temi projekti dvigamo zavedanje o svetlobnem onesnaževanju in kako to zmanjšuje vidljivost zvezd. Svetlobno onesnaževanje je globalen problem. Če bi ljudje vseh narodnosti delali skupaj, da povrnemo zvezdno nebo – ki je skupna točka, kar si vsi delimo – ne bomo le lahko občudovali zvezd, temveč bomo tudi korak bližje svetovnemu miru.  

Kaj ste opazili med svojim obiskom v Sloveniji – kakšno je stanje svetlobnega onesnaževanja pri nas?

Seveda sem tudi to opazovala. Najprej naj rečem, da je ta država čudovita. Ljudje so čudoviti, imajo srce, vsi so zelo ljubeči. Ko se z njimi pogovarjam, vidim, da so ponosni na svojo državo. Skrbijo za svoje okolje. In ko se pogovarjamo o svetlobnem onesnaževanju, razumejo, za kaj gre. Razumejo vrednost zvezdnega sija. Všeč mi je, da ima Slovenija na področju svetlobnega onesnaževanja najstrožje predpise na svetu. Na to ste lahko zelo ponosni in vam kar precej zavidam. Vendar je kljub temu vedno prostor za izboljšave. Če sem prav seznanjena, so tudi pri vas trenutno sprejemljive ulične svetilke s 4000 kelvini. To bi lahko prvo črtali s seznama, če želite izboljšave. Ponoči naj ne bo modre svetlobe. 

Kot nekdo, ki se bori za boljše okolje, kako gledate na množične proteste mladih po svetu?

Mislim, da je to izjemno. Iskreno, naša generacija bo otrokom predala pravo zmešnjavo. Naš planet je v slabšem stanju, kot je bil, ko sem bila sama otrok. Na žalost bodo otroci tisti, ki bodo morali popravljati ta nered. Toda ne glede na to, da me skrbijo podnebne spremembe in onesnaževanje okolja, sem trdno prepričana, da je svetlobno onesnaževanje od vsega najlažje ustaviti. Vpliva pa na vse, na vsako živo bitje, in zdaj smo sredi procesa, ko lahko spremenimo osvetlitev celotnega planeta. Zdaj imamo priložnost, da ukrepamo. Ne čez pet let.

Kaj lahko naredimo v vmesnem času? Dokler ne zmanjšamo svetlobnega onesnaževanja?

Ljudje, ki jim v spalnico svetijo ulične svetilke, naj se zaščitijo tako, da namestijo debele zavese. Bi smele te luči svetiti v njihova stanovanja? Nikakor ne. Bi morale biti svetilke modrega spektra svetlobe? Ne. Treba jih je zamenjati. Vendar ni zgolj svetloba uličnih svetilk tista, ki je nevarna. Ta sveti tudi med uporabo računalnika. Eno do dve uri pred spanjem bi morali računalnik ugasniti. Če to ni mogoče, lahko posamezniki uporabljajo filter svetlobe na zaslonu ali pa očala, ki odbijajo modro svetlobo. To je zelo pomembno, še posebej za ljudi, ki so zboleli za rakom. 

Treba bo torej spremeniti navade ...

Tako je. Gre za čas, kdaj uporabljamo tovrstno luč. Ne gre za to, da je modra svetloba vedno škodljiva, ampak je škodljiva v kombinaciji z nočnim časom. Naše telo se je skozi evolucijo navadilo, da je ponoči tema in da je morda svetloba znak za dan. 

KOMENTARJI (9)
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na gumb Spletno oko prijavite komentar, za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.
PRIJAVI KOMENTARPravila za objavo komentarjev
PREKLIČI
oježeš 01.04.2019, 10:03:16
Če nima v spalnici steklenega stropa, da lahko med spanjem gleda zvezde, potem samo naklada.
hotchilipoper 01.04.2019, 8:24:40
Če bi hoteli res kaj narediti za naravo je,da bi ob 23 ugasnili vso javno razsvetljavo do belega dne
oježeš 01.04.2019, 10:05:15
In kdo bi potem plačal vse poškodbe ljudi, ko bi se zaletavali v predmete na in ob poteh? Kdo bi lovil kriminalce, katere včasih od svojih nepoštenih dejanj odvrne ravno preveč svetlobe, itd.
Sekac 01.04.2019, 7:24:14
Pri nas so hoteli luči še ob gozdu. Seveda jim nismo pustili. Da bi vi videli ogorčene frise, kako ubogi otroci ne morejo peš domov.
Andree 01.04.2019, 7:13:01
Aja Ekogreta ni tako eko. V petek je imela intervju in kaj je izjavila. Da je jedrska energija ena od rešitev
fairplayy 31.03.2019, 21:28:14
Poleg onesnatenja svetlobnega je prav tako perece onesnazenje z hrupom in elektromagnet o sevanje ...
fairplayy 31.03.2019, 21:27:06
Res prava borka tale zenska vso sreco se nasprej .. res neumno kako osvetljujemo vsako se tako zakotno cesto in osvetljujemo cerkve in znamenitosti po nepotrebnem ponoci. Noc je za spanje sicer pa vsak avtomobil ima luci zato ugasnit ulibo razsvetljavo.
samurajmurko 31.03.2019, 18:06:42
In ko ji bo uspelo, ko bodo ugasnile luči, onih pravih zvezd v Chicagu sicer ne bo videla zaradi smoga, videla bo pa one druge, ko jo bo v temni ulici narkoman s kolom po glavi.
flojdi 31.03.2019, 16:42:05
Vsa čast ji .